Spletna stran uporablja piškotke. Z uporabo naših storitev sprejemate tudi način uporabe piškotkov. Več informacij o delovanju piškotkov in navodila za izklop piškotkov najdete na temu namenjeni strani:

Zasebnost in piškotki

Zgodovina ozemlja in EZTS

Pogled nazaj

Goriška zajema ozemlje ob reki Soči in njenih pritokih, Vipavi, Idriji in Idrijci ter Goriška Brda in Kras. V upravnopolitično celoto so to ozemlje strnili oglejski patriarhi in Goriški grofje. Od 11. stoletja dalje je Goriška dežela večkrat spreminjala svoj obseg in meje, po izumrtju dinastije goriških grofov pa je dobila teritorialno podobo, ki jo je ohranila vse do leta 1918.

V začetku 15. stoletja je posest oglejskih patriarhov prevzela Beneška republika. Benečani so želeli uveljaviti dedne pravice izumrlih Goriških grofov, zato so leta 1508 začeli boje s Habsburžani. Ti so trajali vse do leta 1521, ko je Habsburžanom uspelo obraniti dediščino Goriških grofov.

Leta 1809 je bil večji del Goriške vključen v Ilirske province, manjši del pa je že leta 1807 pripadel napoleonovemu italijanskemu kraljestvu. Po padcu Napoleona je dežela dobila meje, ki jih je ohranila vse do konca prve svetovne vojne

Čeprav so se sredi 18. stoletja tudi na Goriškem začeli pojavljati prvi industrijski obrati, je dežela ohranila pretežno kmetijsko naravo. Sto let kasneje smo zaradi novozgrajene železniške povezave in obmejne lege priča živahnemu razvoju trgovine, ki ga je prekinila 1. svetovna vojna in nastanek soškega bojišča (maj 1915).

Novembra 1918 je celotno območje zasedla Italija, po rapalski pogodbi (1920) je postalo sestavni del italijanskega državnega ozemlja. Leta 1923 je bila Goriška pokrajina ukinjena, njena ozemlja so bila priključena Videmski in Tržaški pokrajini. Leta 1927 je bila, v nekoliko drugačnih mejah, znova vzpostavljena kot Provincia di Gorizia.

Po drugi svetovni vojni je Goriško zavzela partizanska vojska. Po beograjskem in devinskem sporazumu (1945) je bilo območje razdeljena na cono A, v kateri so oblast prevzele anglo-ameriške vojaške sile, in cono B pod jugoslovansko oblastjo. Zaradi Goriške se je razvnel hud diplomatski in politični boj, mejo pa je zakoličila pariška mirovna pogodba (1947), po kateri je večji del dežele pripadel Jugoslaviji, manjši del z Gorico pa Italiji.

Nova meja, ki je bila v prvih letih skoraj neprehodna, je potekala tik ob Gorici in je od mesta odrezala zaledje, ki je bilo tradicionalno povezano z mestom. Na slovenski strani so leta 1948 zato začeli graditi povsem novo mesto - Novo Gorico. Videmski sporazum med Italijo in Jugoslavijo (1955) pa je v času železne zavese ustvaril mejo z najbolj liberalnim režimom med državama različnih blokov. Urejal je prehod meje za imetnike prepustnic v obmejnem pasu in prehod kmetovalcev (dvolastnikov), ki so imeli zemljo v drugi državi. Osimski sporazumi (1975) so dokončno uredili mejo med državama na kopnem in na morju. Sporazumi o pospeševanju gospodarskega sodelovanja so dali pospešek medsebojnemu gospodarskemu sodelovanju ter prispevali k izboljšanju življenjskih razmer obmejnega prebivalstva.

 

Območje ob meji je bilo za obe državi v tistih časih še posebej pomembno, vredno posebne pozornosti. Meja je predstavljala tudi vzvod gospodarskega razvoja na obeh straneh (trgovina, transport in špedicija, carina, policija in vojaštvo…). Kljub velikim sistemskim razlikam, smo na obeh straneh imeli ljudi, ki so bili pripravljeni preskakovati mejo, še zlasti na športnem in kulturnem področju. V desetletjih, ki so sledila, sta se obmejni mesti, skupaj z okoliškimi kraji, razvili v dva tesno povezana urbana konglomerata.

V letu 1990 je začela razpadati jugoslovanska država. Po razglasitvi samostojnosti je jugoslovanska armada poskusila s silo zatreti slovenska prizadevanja za samostojno državo. Desetdnevni vojni so sledila pogajanja, ki so se končala z umikom jugoslovanske vojske iz Slovenije. Slovenska država je prevzela demokratične standarde, doživela mednarodno priznanje, leta 2004 postala članica EU in v letu 2007 – deset let po Italiji - vstopila tudi v schengensko območje.

Nove razmere so gotovo odpirale velike možnosti za medsebojno sodelovanje in vzpostavitev kohezije na obmejnem območju. Kljub zavedanju, da je čezmejno sodelovanje potrebno vzpostaviti na novih temeljih, vseh priložnosti nismo znali izkoristiti.

 

Pogled naprej

V občinah na obeh straneh meje se je vendarle kazala potreba po skupnem delovanju, sledile so pobude o čezmejni pisarni in projekt sodelovanja treh uprav. Ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje pomeni nadgradnjo vseh dosedanjih prizadevanj na temeljih, ki jih prinaša nova evropska zakonodaja.

Pravno podlago za ustanovitev združenja je prinesla Uredba št. 1082/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, leta 2006 ter Uredba Republike Slovenije o ustanavljanju evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (Uradni list RS, št. 31/08 in 9/11) ter Zakon Republike Italije št. 88/2009 z dne 7. julija 2009 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1082/06 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanj.

Priprave za ustanovitev so stekle ob koncu leta 2009, ko je slovensko-italijanska delovna skupina analizirala predpise EU in obeh držav. Sledila so pogajanja o sedežu, organih, načinu delovanja ter priprava dokumentacije za ustanovitev (konvencija in statut). V začetku leta 2010 so sklepe o ustanovitvi sprejeli občinski sveti vseh treh občin ustanoviteljic. Dne 19. 2. 2010 so župani občin ustanoviteljic v Gorici uradno podpisali Konvencijo o ustanovitvi EZTS. Slovenska vlada je ustanovitev EZTS odobrila v juniju 2010, italijanska v maju 2011. Združenje je bilo kot pravna oseba registrirano 15.09.2011. Skupščina se je prvič sestala 03.02.2012 in za prvega predsednika izvolila On. Franca Frattinija, za podpredsednika pa dr. Roberta Goloba.