Paviljon za odkrivanje lokalnih sadnih dreves

Uncommon Fruits je projekt, ki je nastal v sodelovanju razširjenega kolektiva Robida (Topolò/Topolove, Benečija, IT) in Zavoda Cepika (Kojsko, Goriška Brda, SI) ter skozi prizmo sadnega drevja raziskuje dve različni krajini – prvo, Goriška Brda, ki jo zaznamuje skorajda monokultura vinske trte, in drugo, okolico Topolovega, ki jo zaznamuje zapuščenost – in preučuje preteklo, sedanje in prihodnje razmerje človeka do tega prostora.

V okviru projekta Uncommon Fruits so ravno sadna drevesa in sadovnjaki tisto, skozi kar opazujemo in si na novo zamišljamo ti dve krajini.

Zgodba sadovnjaka in paviljona

Center za kulturo sadja v Kojskem je edinstveno posvetilo bogati kulturi sadjarstva na Goriškem. Izhaja iz dolgoletne prakse beleženja, ohranjanja in popularizacije starih in avtohtonih sort sadja ter z njimi povezane kulturne dediščine. Sestavljen je iz sadovnjaka Pod Skalco in večnamenskega paviljona z botanično knjižnico.

Sadovnjak Pod Skalco je genska banka avtohtonih in tradicionalnih sadnih sort ter hkrati živ prikaz tradicionalnega oblikovanja krajine. V njem raste več kot 65 tradicionalnih sort, dopolnjenih z izbranimi mednarodnimi sortami, ki so bile najbolj cenjene v času razcveta goriškega sadjarstva v Avstro-Ogrski. Poleg tega so zasajene tudi nekatere tuje vrste sadja, ki bogatijo biodiverziteto in se uporabljajo v sodobni biodinamični pridelavi.

Sadovnjak se razprostira na 8000 m² in je zasnovan kot visokodebelni sadovnjak, vzdrževan na tradicionalen način. Nekatera drevesa na spodnjem, severnem delu so stara več kot 80 let. Večino dreves smo načrtno posadili med letoma 2008 in 2013, najvišji, južni del pa leta 2018.

Paviljon je namenjen izobraževanju in druženju. Obiskovalcem približuje dediščino starih sadnih sort, del te dediščine pa je na voljo v mali botanični knjižnici skupaj z drugo literaturo o sadjarstvu. Mnoge sadne sorte so povezane z zgodbami, opisanimi v knjigi Sadje sonca Gregorja Božiča, z ilustracijami Barbare Ogrič Markež.

Pridelava sadja ni oblikovala le gospodarskega razvoja regije – sadeži, zlasti stare sorte, so globoko zaznamovali osebna življenja prebivalcev. Postali so del njihovih spominov in pripovedi, ki so jih ljudje negovali vse življenje. Sadje je bilo pomemben vir preživetja in hkrati več stoletij simbol upanja ter lepote, varno sidrišče v notranjih svetovih ljudi. Intimen odnos do dreves in njihovih plodov se je skozi mite, pripovedi, domišljijo in sanje vtisnil v kolektivni spomin regije.

Center kulture sadja ohranja delček tega spomina in ustvarja prostor za bodoče prakse in razmislek.

Foto Gallery: Anton Federcio Lasalvia